Gradbeni odpadki v Sloveniji že dolgo niso več samo nepomemben stranski produkt gradnje. V letu 2026 se je zgodilo nekaj, kar bi se moralo zgoditi že precej prej: država je področje ravnanja z gradbenimi odpadki začela preverjati veliko bolj natančno.
Na tehničnih pregledih, ki so del postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja, se ravnanje z gradbenimi odpadki praviloma ni preverjalo na način, kot bi bilo potrebno glede na okoljsko zakonodajo. Pri tehničnih pregledih so bili v ospredju predvsem gradbeni predpisi in tehnična skladnost objekta. Okoljski del gradnje je tako večinoma ostal nekje v ozadju. Ko desetletje določen del ni predmet nadzora, se seveda razvijejo prakse, ki jih je pozneje zelo težko čez noč spremeniti.
Ali je leto 2026 čas za obračun s preteklostjo?
Letos se je pristop države spremenil. Na tehničnih pregledih objektov z izdanimi integralnimi gradbenimi dovoljenji oziroma pri objektih, za katere je bil izveden predhodni postopek ter je gradbeno dovoljenje izdala država in ne Upravna enota, se področje gradbenih odpadkov preverja bistveno bolj podrobno. V nadzor se vključujejo tudi strokovnjaki ministrstva, pristojnega za okolje, ki zahteve okoljske zakonodaje preverjajo precej bolj dosledno.
Nenadoma se je pokazalo nekaj, kar bi moralo biti pravzaprav pričakovano. Gradbišča niso bila pripravljena na takšen nadzor. Ne zato, ker bi bili vsi investitorji ali izvajalci nevestni ali ker bi želeli zaobiti zakonodajo. Ampak zato, ker se je v praksi dolga leta ustvarjal vtis, da je ravnanje z gradbenimi odpadki predvsem administrativni del gradnje, ne pa področje, za katerega so odgovorni konkretni ljudje. Zdaj je ta vtis izginil.
Zakaj so zemeljski izkopi največji problem?
Ko govorimo o gradbenih odpadkih, večina ljudi pomisli na beton, opeko, asfalt, keramične ploščice in les. Toda med najpomembnejšimi tokovi gradbenih odpadkov je zemeljski izkop. Pri velikih gradnjah lahko govorimo o tisoč ali celo več deset tisočih kubičnih metrih zemeljskega izkopa, ki se ga na gradbišču ne potrebuje in se ga ne more ponovno uporabiti za zasipanje na gradbišču, kjer je nastal. V praksi se je pri zemeljskih izkopih pri gradbincih pojavila preprosta logika: To je zemlja. Nekam jo bomo že dali.
Toda okoljska zakonodaja v zvezi z ravnanjem z zemeljskimi izkopi ni tako preprosta. Ker je zemeljski izkop gradbeni odpadek in ni zemlja ter jo zato ne moremo preprosto nasuti na neko zemljišče. Zemeljski izkop je treba kemijsko analizirati in dokazati, da ni nevaren odpadek. Če ga vnesemo na zemljišče izven območja gradnje, zato predhodno potrebujemo okoljevarstveno dovoljenje ministrstva pristojnega za okolje. Potrebujemo t.i. okoljevarstveno dovoljenje za vnos zemeljskih izkopov v tla. Okoljska zakonodaja ne pozna kategorije «saj je samo zemlja«.
Kaj se zgodi, ko pride do trka dveh svetov?
Na eni strani imamo investitorje, izvajalce gradenj in gradbeni nadzor, ki so večinoma zelo dobro poznali gradbene predpise. Na drugi strani imamo okoljsko zakonodajo, ki je za mnoge od njih ostala precej manj poznana.
Potem se je zgodil letošnji nadzor s strani države. Nenadoma se je od gradbišč začelo zahtevati, da se dokaže tudi tisto, kar se je v preteklosti pogosto razumelo kot samoumevno:
- Koliko gradbenih odpadkov je nastalo pri gradnji?
- Kako se je ravnalo s posamezno vrsto gradbenih odpadkov?
- Kam so se odpeljali gradbeni odpadki?
- Kdo jih je prevzel in kakšno ima okoljevarstveno dovoljenje?
- Ali so evidenčni listi pravilno izdani?
- Ali se je na gradbišču vodila evidenca nastajanja in ravnanja z gradbenimi odpadki?
Vsa zgoraj navedena vprašanja niso nova vprašanja. Nova je predvsem njihova teža. Še en problem se je izpostavil pri nadzorih države v zvezi z »obdelovalci odpadkov«, ki mogoče niso pravi za prevzem gradbenih odpadkov? Ta težava se je izkazala predvsem pri obdelovalcih gradbenih odpadkov, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje za premično napravo za predelavo odpadkov. Premična naprava ni nekakšna univerzalna dovolilnica za predelavo odpadkov kjerkoli. Njena uporaba je vezana na pogoje iz okoljevarstvenega dovoljenja in na konkretne lokacije oziroma okoliščine, v katerih se lahko uporablja.
Če je bilo torej v preteklosti običajno, da je obdelovalec odpadkov s premično napravo odpadke prevzel, izdal evidenčni list in jih odpeljal z gradbišča ter premična naprava sploh ni prišla na gradbišče, se danes upravičeno postavlja vprašanje: Ali je to okoljsko skladno delovanje? Če v gradbenem dovoljenju ali v okoljevarstvenem dovoljenju piše, da se na velikem gradbišču premična naprava ne sme uporabljati, kaj se zgodi, če se na gradbišču teh pogojev ni upoštevalo? Za nazaj se teh stvari ne da popraviti? Kaj sedaj?
Ko se začne iskati odgovornost
Tukaj postane zgodba precej bolj resna. Pri gradnji za ravnanje z gradbenimi odpadki niso odgovorni samo »nekje na ministrstvu« ali »nekje na občini«. Odgovornosti imajo predvsem konkretni udeleženci pri gradnji. Prav zato so letošnji dogodki za marsikaterega vodjo del in vodjo nadzora precejšnje presenečenje.
Država ima 100 % prav. Toda pomemben je način.
Zaostritev nadzora nad gradbenimi odpadki je potrebna. Prav je, da država nadzoruje to področje. Prav je, da je pri tem stroga. Neskladnega ravnanja z odpadki ne smemo opravičevati. Če se odpadke nezakonito odlaga, če se zemeljske izkope brez ustreznih analiz in dovoljenj uporablja v naravi, če se za prevzem in predelavo odpadkov uporablja dovoljenja, ki za konkretno ravnanje niso zadostna, je treba ukrepati.
Tu ni dileme. Toda obstaja druga dilema. Ali je mogoče po desetletju pomanjkljivega nadzora čez noč pričakovati popolno skladnost vseh udeležencev? Sama, čeprav na področju varstva okolja delam že več kot 30 let, menim, da ne.
Država ima pravico in dolžnost nadzirati izvajanje zakonodaje. Ima pa seveda tudi odgovornost, da zagotovi, da je zakonodaja razumljiva, da so odgovornosti med različnimi udeleženci jasno razdeljene in da so ljudje, od katerih se skladnost pričakuje, o teh obveznostih ustrezno poučeni ter da vedo, da se njihovo ravnanje nadzoruje in tudi kaznuje, če je to potrebno.
Gradbeniki poznajo gradbene predpise. Kdo jih je naučil poznavanja okoljskih predpisov?
Tu pridemo do bistva problema. Vodje del in vodje nadzora so strokovnjaki. Zelo dobro poznajo gradbeno zakonodajo, tehnične predpise in pravila, povezana z gradnjo objektov.
Toda ali lahko od njih pričakujemo tudi, da bodo hkrati strokovnjaki za celotno okoljsko zakonodajo? Moje mnenje je, da težko.
Najprej pravila, potem kaznovanje
Če želi država urediti področje gradbenih odpadkov – in prav je, da ga uredi – mora najprej zagotoviti jasna pravila igre.
- Investitor mora vedeti, za kaj je odgovoren.
- Vodja del mora vedeti, kaj mora preveriti.
- Vodja nadzora mora vedeti, kaj mora zahtevati.
- Obdelovalec odpadkov mora vedeti, na katerem gradbišču lahko dela s svojo premično napravo
Predvsem pa mora biti jasno, kdo je za kaj odgovoren. Šele potem lahko govorimo o učinkovitem nadzoru.
Gradbeni odpadki niso več »problem nekoga drugega«
Leto 2026 je zato lahko prelomno: začelo se je preverjati, kako se zakonodaja dejansko izvaja na gradbišču.
S stališča varstva okolja je to dobro in nujno potrebno. To lahko samo 100 % podprem. Toda če želimo, da bo rezultat dolgoročno boljše ravnanje z odpadki in ne samo večje število postopkov proti posameznikom, mora država narediti še drugi korak. Vzpostaviti mora sistem, v katerem bodo udeleženci pri gradnji svoje okoljske odgovornosti razumeli pred začetkom gradnje, ne šele takrat, ko jim je zaradi njih lahko ogroženo uporabno dovoljenje ali poklicna odgovornost.
In še nekaj. Če je država desetletje dopuščala, da se je določeno področje razvijalo brez učinkovitega nadzora, potem ne more biti presenečena, ko odkrije, da praksa ni takšna, kot jo je predpisala zakonodaja.
Nadzor je potreben. Odgovornost je potrebna. Tudi sankcije so v določenih primerih potrebne. Toda dober sistem ni samo sistem, ki zna kaznovati. Dober sistem je sistem, ki ljudem pravočasno pove, kaj od njih pričakuje. Pri gradbenih odpadkih je Slovenija očitno potrebovala kar precej časa, da je to začela početi. V letu 2026 so bila izdana podrobna navodila za investitorje, kakšne so zahteve okoljske zakonodaje za gradnjo. Izdelana so sistematično in pregledno ter na način, da so razumljiva vsakemu. Najdete jih na spletnih straneh MOP pod naslovom »Navodila za investitorje«.
Zakaj bi to moralo zanimati prav vse nas?
Morda se bo kdo ob tem članku vprašal: Kaj pa mene briga, kam je šla zemlja z nekega gradbišča? Pravzaprav zelo. Kajti gradbeni odpadki niso samo stvar investitorja, gradbinca ali ministrstva. So stvar prostora, v katerem živimo. Ko se nekaj tisoč kubičnih metrov zemeljskega izkopa iz enega gradbišča »nekam odpelje«, ta material ne izgine. Konča na neki drugi lokaciji. Morda tam, kjer je njegova uporaba dovoljena in varna. Morda pa tudi ne. Morda je zemeljski izkop nevaren odpadek in bo kmet na njem gojil zelenjavo, ki jo boste nato kupili in jedli? Ko se nevaren zemeljski izkop vgradi v tla, ga ne moremo preprosto pobrati nazaj, če se čez nekaj let izkaže, da je bilo z njim ravnano napačno. Zato je nadzor nad gradbenimi odpadki pomemben in nujen.
Pomembno je še nekaj drugega. Država ne more več kot deset let gledati stran, potem pa se čuditi, da ljudje niso vedeli, da jih gledajo. Če želimo red, morajo biti pravila jasna. Če želimo odgovornost, morajo biti odgovornosti jasno razdeljene. Če želimo skladno ravnanje, morajo ljudje svoje obveznosti poznati preden naredijo napako, ne šele takrat, ko zaradi nje pridejo pod inšpekcijski ali disciplinski postopek.
Zato leto 2026 ne bi sme biti leto »lovljenja grešnikov«. Naj bo leto, ko bomo končno uredili sistem. Leto, ko bo investitor vedel, kaj mora zagotoviti. Ko bo vodja del vedel, kaj mora preveriti. Ko bo nadzornik vedel, kaj mora zahtevati. Ko bo obdelovalec vedel, kaj mu njegovo okoljevarstveno dovoljenje dejansko dovoljuje. Leto, ko bo država svoje zahteve povedala dovolj jasno, da jih bo mogoče razumeti in izvajati tudi v praksi.
Kajti okoljska zakonodaja ni sama sebi namen. Njen namen ni, da bi bilo na koncu več papirjev, več postopkov in več kazni. Njen namen je precej preprostejši: da bo zemlja, v katero bomo jutri posadili zelenjavo, enako varna, kot je bila včeraj. Ne koliko ljudi smo kaznovali, ampak koliko škode smo preprečili.
Če je leto 2026 leto, ko je država končno odprla oči, potem upajmo, da jih tokrat ne bo spet zaprla. Za vse, ki želijo razumeti svoje obveznosti, je pomemben tudi korak, ki ga je država že naredila. V letu 2026 so bila pripravljena Navodila za investitorje, ki na enem mestu pojasnjujejo zahteve okoljske zakonodaje pri gradnji. Zdaj imamo torej jasno in razumljivo napisana pravila, da se nihče več ne more izgovarjati.
Čas je, da jih vsi začnemo uporabljati – država pri nadzoru in stroka pri gradnji.
Če potrebujete pomoč za vodje gradbišč in vodje nadzora, lahko za vas organiziramo izobraževanje o ravnanju gradbenih odpadkov.
