Domove si delimo z različnimi vrstami domačih živali, njihovo število pa izredno hitro narašča. Nakup hišnega ljubljenčka, tudi eksotičnega, je vedno bolj preprost, obvladati je treba le nekaj klikov na računalniku. Enako velja tudi za rastline. Na oko všečne rastline iz drugega konca sveta si naročimo na dom in preprosto posadimo na svoj vrt.
V trgovinah najdemo mlade živali, ki so simpatične in pogosto kupljene kot »nezahtevni ljubljenčki« za darilo otrokom. Težave nastopijo, ko ljudje ugotovijo, da ljubljenčki niso, kar smo pričakovali ali da nam nove rastline le niso tako všeč, kot smo upali, da nam bodo. Rastline in živali tako ljudje spustijo oz. zavržejo v okolje.
Spuščanje ne domorodnih vrst v naše okolje ima za naše ekosisteme v nekaterih primerih uničujoče posledice. Nekatere od spuščenih vrst imajo potencial, da zaradi uspešnega širjenja in razmnoževanja postanejo prevladujoče vrste glede na naše domorodne vrste. Govorimo o tujerodnih invazivnih rastlinskih in živalskih vrstah. Tujerodne vrste, ki se v našem okolju ne morejo uspešno razmnoževati, zelo redko postanejo invazivne.
Zelo znan primer v naravo spuščenih vrst domačih ljubljenčkov so želve rdečevratke, ki izvirajo iz Srednje Amerike. V trgovinah je bilo mogoče kupiti nekaj tednov ali mesecev stare mladičke, simpatične male želvice. Trgovci so z namenom prodaje živali raje zamolčali podrobnosti o dolžini življenjske dobe živali, velikosti odraslega osebka in kaj vse jim je potrebno zagotoviti za kvalitetno življenje. Kupci so kaj kmalu seveda ugotovili, da le niso tako nezahtevne in da bodo potrebovali precej denarja in prostora, če bi jim želeli urediti vse potrebno za življenje. Tako so številne želve končale odložene v mlake, jezera, ribnike, potoke. Rdečevratke zasedajo prostor v vodnih ekosistemih, ki bi jih sicer zasedla naša avtohtona želva močvirska sklednica. Na srečo je uvoz in prodaja te vrste v Sloveniji od 1996 prepovedana. In ker nizke zimske temperature preprečujejo izleganje mladičev rdečevratke, pričakujemo počasno upadanje števila osebkov rdečevratk v naravi.
Za razliko od rdečevratke, ki ne povzroča večje ekonomske škode, pa so se v Sloveniji močno razširile številne tujerodne invazivne vrste žuželk, ki imajo bistveno večji in bolj negativen vpliv na naše ekosisteme. Tak primer je npr. stenica Storževa listonožka (napada iglavce), ki je v Slovenijo prišla iz Severne Amerike z uvoženim lesom. Drug primer je stenica Marmorirana smrdljivka, ki jo vse pogosteje opažamo na vrtovih, saj sesa sok drevesnih, grmovnih in zelnatih rastlin, s čimer povzročajo ogromno škodo v kmetijstvu, saj so objedeni plodovi poškodovani in hitro gnijejo. Ker so se izredno namnožile, vdirajo v hiše, kjer prezimujejo.
Zlata ribica je prav tako tujerodna vrsta, ki jo ljudje spuščajo v okolje. Zlate ribice se za razliko od rdečevratk v naravi uspešno razmnožujejo. Živijo lahko neverjetnih 40 let in zrastejo do 40 cm v dolžino. Zasedajo prostor domorodnim ribam, plenijo ličinke žuželk in dvoživk in s tem negativno vplivajo na vodne ekosisteme, saj lahko med vodnimi organizmi v celoti prevladajo. V naravo spuščene zlate ribice so okoljski problem na svetovni ravni. Na spletu je mogoče najti številne članke o naraščajoči problematiki hitre rasti števila v okolje spuščenih zlatih ribic v ZDA, kjer naj bi na trend močno vplivala popularna risanka »Reševanje malega Nema« oz. »Finding Nemo« iz leta 2003, kjer eden od risanih junakov spusti ribo Nemo v odtok z besedami, da vsi odtoki vodijo v ocean in je na tak način ribicam omočena nova svoboda. V nekaterih jezerih so se zlate ribice namnožile do te mere, da poskušajo njihovo številnost zmanjšati celo z izlovom.
V rastlinskem svetu tujerodnih vrst, ki so »ušle« izpod nadzora, je primer japonskega dresnika mogoče najbolj očiten. To grmovno vrsto so pred več kot 200 leti prinesli v Evropo kot okrasno rastlino, vendar se je zelo hitro začela širiti v naravo. Danes se pojavlja praktično po celi Evropi in je izredno invazivna, znašla se je celo na seznamu 100 najbolj invazivnih vrst na svetu! Zaradi podzemnih gomoljev, ki segajo več metrov v globino, je vrsta sposobna preživeti dolgotrajno prekrivanje s temnimi ponjavami, košnja običajno še spodbudi poganjanje novih poganjkov iz gomoljev nedaleč od matične rastline, zatiranje s herbicidi ni prav uspešno in povzroča še dodatno okoljsko škodo. Zelo pogost je ob rečnih strugah, kjer je popolnoma prerastel naravno vegetacijo, ob visokih vodah pa se širi še dolvodno z odnašanjem vegetacije. Izredno škodljivo deluje na infrastrukturo (ceste, mostove, kanalizacijo, škarpe itd), saj korenine zlahka predrejo beton in asfalt.
Ker ga je skoraj nemogoče izkoreniniti, je v tujini že ustaljena praksa, da obremenjenost zemljišča z japonskim dresnikom bistveno zniža ceno nepremičnine. V Sloveniji se to žal še ne izvaja, čeprav se že pojavljajo primeri, ko so kupci naknadno ugotovijo, da je prisoten na njihovi zemlji ter jim povzroča ogromne stroške in masivne poseg za njegovo odstranitev. Le vprašanje časa, kdaj bo trg z nepremičninami v Sloveniji že zaradi zahtev in ozaveščenosti kupcev kot parameter kakovosti nepremičnine vključil tudi prisotnost tujerodnih invazivnih vrst.
Japonski dresnik se zelo pogosto širi tudi z zemeljskimi izkopi, ki vsebujejo dele rastline, zato gradbeništvo lahko v veliki meri prispeva k širjenju japonskega dresnika. Tudi, če zemljino, na katerem raste japonski dresnik, izkopljemo in ročno odstranimo večje dele rastlin ter presejemo, v zemljini lahko ostanejo majhni deli japonskega dresnika. Ko to zemljino na novi lokaciji uporabimo, se v nekaj tednih japonski dresnik močno razraste. In tako nezavedno širimo japonski dresnik na vedno nove lokacije zaradi nepoznavanja trdoživosti in neverjetne sposobnost obraščanja. Znano je, da nova rastlina japonskega dresnika požene že iz peclja enega samega lista! Zato je zelo na mestu opozorilo, da je pametno preveriti od kod izhaja zemlja, ki ste jo naročili za nasutje vašega zemljišča!
Poleg gospodarske škode nekatere tujerodne invazivne vrste vplivajo negativno na zdravje ljudi. Najbolj pereč problem v Sloveniji so vrste iz rodu Ambrozije. Te vrste so namreč močno alergene. Lastniki zemljišč na katerih se ambrozija pojavlja, so skladno z Odredbo o ukrepih za zatiranje škodljivih rastlin iz rodu Ambrosia (Ur.l. RS, št. 63/10), dolžni ambrozijo odstranjevati.
Zato za začetek dobro premislimo kakšne hišne ljubljenčke bomo kupili ali podarili ter kaj bomo sadili na vrtovih. To sta le dva, a ne zanemarljiva koraka za ohranjanje biotske raznovrstnosti in s tem naše eksistencialne varnosti.
Zelo uporaben in za splošno javnost primeren vir informacij o tujerodnih invazivnih vrstah je Terenski priročnik za prepoznavanje tujerodnih vrst v gozdovih, ki ga je pripravil Gozdarski inštitut Slovenije in je brezplačno dostopen na spletu.
Pred nakupom domače živali se torej naprej dodobra seznanimo s tem, kakšne so njene potrebe in premislimo ali smo res pripravljeni zanjo skrbeti celo njeno življenje. V kolikor se kljub temu znajdemo v situaciji, da za žival ne moremo več skrbeti, spuščanje živali v naravo nikakor ni ustrezna rešitev. Enako velja tudi za naše vrtove in rastline, ki jih sadimo. V tem primeru smo dolžni najti novega skrbnika živali, rastline pa moramo uničiti.
Mojca Klemenčič Lipovec, Marbo Okolje d.o.o.
