Novi Zakon o varstvu okolja (ZVO-2), ki je začel veljati aprila 2022, je prinesel kar nekaj novosti na področju problematike odmetavanja odpadkov v naravo oz. smetenja. Pomembnejša novost, ki jo predpisuje je, da morajo občine predpisati ukrepe za preprečevanje smetenja in odpravo posledic smetenja. To pomeni, da morajo občine zagotavljati čiščenje javnih in javnosti dostopnih zasebnih površin, na katerih se nahajajo odpadki.
Kaj je smetenje?
Zakon definira smetenje kot onesnaževanje kopnega in vodnega okolja, ki je posledica odmetavanje posamičnih manjših kosov odpadkov na javne površine in površine v zasebni lasti, na katerih je omogočen prost dostop ali gibanje prebivalstva, ali v površinske vode (morje, reke, jezera), ali je posledica neustreznih načinov obdelave odpadkov.
Kakšne novosti v zvezi s smetenjem je uvedel ZVO-2?
Z uveljavitvijo ZVO-2 je smetenje postalo izrecno prepovedano. Prepoved se nanaša na vsako odmetavanje odpadkov in njihovo puščanje v okolju ter nenadzorovano ravnanje z odpadki. Za smetenje so kaznovani tako posamezniki, kot tudi pravne osebe. Vendar pa prepoved smetenja sama po sebi ni zadosten ukrep, saj seveda ne pomeni, da smo vsi ljudje postali okoljsko odgovorni in nehali odmetavati odpadke. Zato je v 24. členu ZVO-2 določeno, da mora občina predpisati ukrepe za preprečevanje smetenja in odpravo posledic smetenja (kar pomeni pobiranje odvrženih odpadkov) na javnih in zasebnih površinah, na katere ima javnost dostop.
Kako je urejeno financiranje odpravljanja smetenja?
Aprila 2022 sprejet Program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov določa ukrepe za odpravljanje in preprečevanje vseh oblik smetenja ter za čiščenje okolja zaradi vseh vrst odvrženih smeti, z izjemo ukrepov morskega okolja, ki bi jih moral vključevati posebni načrt upravljanja z morskim okoljem, ki pa še ni izdelan.
Glavni ukrep navedenega programa je uvedba sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti (t. i. PRO) za nekatere plastične proizvode za enkratno uporabo, z obveznostjo proizvajalcev, da krijejo del stroškov čiščenja smetenja in ozaveščanja za preprečevanje smetenja. Sofinanciranje stroškov smetenja občinam s strani proizvajalcev (združenih v neprofitno organizacijo), ki dajejo na trg v RS nekatere plastične proizvode za enkratno uporabo, določa Program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov ter 36. člen ZVO-2. Težava pa je v tem, da omenjena neprofitna organizacija še ni ustanovljena, okrog njenega delovanja je še veliko nejasnosti. Ustavno sodišče RS je sprejelo sklep (št. U-I-104/22-15, z dne 19.05.2022) da se do končne odločitve tega sodišča zadrži izvrševanje tistih členov, ki se nanašajo na izvajanje PRO.
Kaj to pomeni za občine?
Skladno z ZVO-2 morajo občine zagotavljati čiščenje javnih in javnosti dostopnih zasebnih površin, kar seveda prinaša določene stroške, vir financiranja za to dejavnost pa še ni zagotovljen. Zato bodo morale občine vsaj do vzpostavitve neprofitne organizacije PRO same zagotavljati sredstva za izvajanje ukrepov preprečevanja smetenja in čiščenja odvrženih odpadkov. Po hitrem pregledu spleta nismo našli podatkov, da bi katera od občin že imela pripravljene posebne ukrepe za preprečevanje smetenja in odpravo posledic smetenja, kot jih določa ZVO-2.
Kaj lahko občine storijo sedaj?
- Občine morajo predpisati ukrepe za preprečevanje smetenja na območju občine, ti ukrepi pa naj vključujejo preprečevanje onesnaževanja zaradi odmetavanja posamičnih manjših kosov odpadkov na zunanje površine in tudi odpravo posledic smetenja.
- Preprečevanje smetenja je veliko cenejše od odpravljanja posledic smetenja, zato je smiselno s sodelovanjem občanov definirati mesta v občini, kjer je potrebno postaviti nove ali večje javne koše za smeti, opozorilne in informativne table, ipd.
- Za izvajanje čiščenja je priporočljivo, da občine v naprej rezervirajo sredstva v občinskem proračunu.
- Stroške odpravljanja posledic smetenja na ravni občine se da znatno zmanjšati z neprestanim ozaveščanjem občanov in ostale javnosti v občini. Izobraževanje naj bo izvedeno tako, da doseže vse segmente družbe, od vrtčevskih otrok, šolarjev, zaposlenih in upokojencev. Upoštevati je treba tudi različne kanale komuniciranja: tiskane medije, spletnih strani občin, občinska glasila, plakati na mestih za plakatiranje, plakati v objektih javne uprave, občinski radio in televizija.
- Prebivalce je potrebno ozavestiti, da se bo pobiranje nezakonito odvrženih odpadkov izvajalo v okviru obveznih nalog, ki jih mora izvajati vsaka občina in da se bo ta storitev dodatno plačala, denar pa bo šel iz naših lastnih žepov. Torej, manj odpadkov, kot jih bomo odvrgli v naravo, manj onesnaženo bo naše okolje in manj stroškov bomo imeli zaradi čiščenja okolja.